Ne preseže tvoj hrbat visove mojih strahova!
Ne dosežeš do njihovih korena!
Nisi ti po stopi mojoj razmerena!
Plesniv si, žižljiv obrub uzvitlanih mi mahova,
odraz moje najdublje tame!
Trunjav si, rastresit svlak sa mojih ramena!
Raskrupnjao balast odbačenog!
Okrunjen pehar raščovečenog!
I šta će mi skrivnica, izmorena i nadmena,
baučni titraj mene same?
I zato, ne prianjaj mi na tragove!
Ne mrači mi sutrašnje pragove!
Ne kaljaj mi uvezane denjke!
Jer, ako mogu bez danila,
ako mi se suza vidicima razlila,
veruj mi, mogu i bez prokužene senke!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: AleksandraP
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!