Na začetku Bog človeka je ustvaril,
mu vso svojo zemljo je podaril.
Rekel mu je:« Tu imaš kos zemlje,ravnaj z njo pošteno.«
Na začetku z njo ravnal je kot je bilo dogovorjeno,
a dolgo mu ni bilo dovolj, kar mu bilo je podarjeno.
Hotel je vedno več
in nikoli mu ni bilo preveč.
Hotel si prilastiti je še tujo zemljó,
hlepel je za oblastjo.
A naša se pogumna kri nikoli ni predala,
pod Alpami si svoj dom je poiskala.
Na dosegu tuje dlani tedaj je stala,
ni dolgo trajalo, da se ji ni prodala.
Razburkana reka življenja jo je nosila,
nevidna sila jo je vodila,a tuja roka ji zopet je sodila,
s tem usodo krojila.
Slovani smo vstali,
se zahodnim orlom nismo dali,
a cilji,ki smo si jih zadali
pogosto niso uspeli,
še naprej smo tako kot prej živeli,
delali,se trudili in skupaj trpeli.
Pa se začel je nemir,lakota,spopad,prepir.
Od tedaj naprej Slovenci vedno smo se za svoj kos zemlje svete borili,
vse smo naredili,
da je ne bi izgubili.
V letu Gospodovem 1900 in nekaj,
kri tekla je kot še nikoli,
bilo je je povsod naokoli.
Slovenec je stal v četi,
da obranil brata bi,mamo,očeta.
Zemljo,ki jo je Bog za sebe prihranil,
njemu jo podaril,
zdaj je branil.
Celo vojsko je ustavil,
združiti moči je planil
z ostalimi Slovani med Savo
in Dravo.
Skupaj bili so močnejši,
enotni v mišljenju,pametnejši.prišla še ena je nevihta,
želeli so vsi,da ne bi pokazala ponovno tistega grozovitega »ksihta«.
Pa ga je,
grozota zavzela je vse.
Pomorila ogromno je ljudi,
čeprav nič krivi so bili.


Pa se življenje je umirilo,
na stare tirnice vrnilo,
ko se spet je začelo,
v zraku je brnelo,
tanki so gazili po cesti,
granate uničile so mesti.
Očetje so borili se za svobodo,
samostojnost in neodvisnost.
Po 10 – dnevni domovinski vojni
in stoletjih pekla
po naših žilah svobodna slovenska kri je tekla.
Občutek svobode,velike za cel svet,
tedaj skušaš cel svet objet´.

Pa pomislimo sedaj na naše dolgoletne muke,
kako so si ljudje želeli dotakniti svobodno zemljo,
govoriti svoj jezik,
pa niso smeli,
saj možnosti niso imeli.
In na vse osebe, ki so za naš narod se trudili,
na tiste,brez katerih.ne bi slovensko govorili,
na tiste, brez katerih bi po svetu brez hrbtenice hodili,
na tiste, ki so se za domovino borili,
na tiste, ki tuje kulture niso sprejeli,
na tiste, ki ves ta čas k Bogu so molili,
na tiste, ki ves ta čas v svobodo so verjeli,
na tiste, ki…

Prav vsak izmed njih je pomemben člen v osamosvojitvi Slovenije,v naši kulturi, naródu,..
Pomemben člen na slovenskem nebeškem svodu.

Kdo izmed nas je na tem svodu?
Ti,jaz ali on?
Največja verjetnost je,da nihče.

Kdo v Sloveniji ceni to,kar imamo?
Kdo ceni Slovenijo, našo mamo?
Kdo ceni našo deželo,
kjer se živi veselo?
Kdo ceni živahne modre valove,
njihove melodične skove?
Kdo ceni svetlo zeleno travo,
ki pokriva našo planjavo?
Kdo ceni prekmursko ravnico,
njihovo gibanico?

Kdo ceni strme vrhove gora,
ki se skoraj dotikajo neba?

Kdo ceni doline in grape,
ki nam ne pustijo do sape?
Kdo ceni jezera,reke in potoke,
lipe,ki ob njih stojijo,sloke?
Kdo ceni naše jame,
ki nam ne pustijo iz omame?
Kdo ceni našo sveto zemljo Slovenijo?
Kdo ceni našo kulturo?
Kdo ceni ljudi,ki so gradili našo kulturo?


Kdo ceni domovino??

jaz