Nocoj sem brala čudno knjigo.

V različnih fontih pisano,

brez poravnave in številčenja strani.

Kronološko zblojeno

(pretirana retrospektiva),

slogovno raztreščeno

(med patetiko in cinizmom),

žanrsko neprepoznavno

(komedija absurda?).

Vsebinsko na berglah

tragedije, groteske

in sentimentalnega epitafa.

Z besedami Hudabivške Nane:
Prav skurna štorija.

Vodilna tema, ljubezen,

je bila očitna. A glavni lik

se ji je tako uspešno izogibal

in tako briljantno koprnel

po napačnih odločitvah,

da je mojstrsko zadavil

vsak morebitni zdravi poganjek,

še preden se je izvil iz

bolehnega brstičja.

To je bila zmedena deklica,

ki ji je nekdo dal oblizek,

pa si je obula hodulje,

se vznak metala na oblake

in se trpeče razčetverila na tleh.

Izgubljena punca, ki je

praznila pladnje z odrezki

svojega srca v smetnjake

polnomastnih McFuckerjev.

Perfektna ljubica, a le do trenutka,

ko se je bilo treba obleči

in poklicati taksi. Na tej točki

je vedno vse zasrala. S kakšnim

jokom ali celo kakšnim »Ljubim te«.

Totalno neprepričljiv značaj

in fabula brez notranje trdnosti.

Svoj dnevnik sem odložila

neprebran.

Aleksandra Kocmut - Kerstin