Čutim naravo, ptice in sonce,

to naše življenje res je za živet.

Toplina, ljubezen,

kako čudovit je ta naš majhen planet.

A čez teden ali dva,

je tvoja bolezen potrjena.

Bili smo hud boj, poln trpljenja in bolečin.

Za trenutek ali dva, smo se celo

dotaknili modrega neba.

A kaj ko čez mesec ali dva, 

je bolezen spet prišla.

Sedaj te več z nami ni!

Kje si?

Hodim po parku in

ozrem se v modro nebo in se sprašujem

zakaj usoda namenila nam je to.

Spomini kot vrtiljak krožijo sem ter tja,

na vse strani,

seveda, ker tebe vendar tukaj ni.

Minilo je mesec dni,

odkar bela bolečina presekala je vse najine poti.

Srce krvavi, a duša neizmerno trpi,

ko spomin spet nazaj prihiti.

A iz dneva v dan,

je bolj jasen ta zemeljski dan.

Listje leti in po kostanju diši.

Tudi zima že k nam hiti in naš čas res hitro beži.

V sanjah te iščem in sprašujem zakaj?

Vendar je čas, da zaživim.

Z novimi cilji ne vem kam hitim.

In spet hodim po parku in ozrem se v nebo

in tedaj  zagledam čudovito mavrico.

V srcu občutim ljubezen in smeh.

In kljub veliki izgubi barvno zaživim spet.

angelina