Prikradel si se tiho, brez besed in neopazno. Izbral si si sebi najljubše mesto bivanja ter se ugnezdil globoko vame. Udobno si se namestil in sprva nemo opazoval usklajeno dogajanje okoli sebe. Sčasoma pa ti pravila igre niso več odgovarjala in tudi sam si se želel poizkusiti v vlogi gospodarja. Tako si počasi, a zanesljivo podiral meje svojega prvotnega bivališča in naposled le prodrl preko svojih meja. Bil si neizprosen in hkrati potraten gospodar, saj si porabljal vedno več kisika, energije, hranil  in težko te je bilo do sitega nahraniti. Znal si nagovoriti druge, saj si imel vedno več somišljenikov, ki so ti kot nepregledne množice sledili in za sabo puščali močno in neizbrisljivo sled. Barva tvojega glasu je bila kovinsko hladna in monotona. Sprva sem poslušala samo tvoje opazke in pripombe, sčasoma pa si postajal vse glasnejši in zdelo se je kot da želiš preglasiti nasproti misleče glasove. Moj glas je postajal vse šibkejši, dokler me nekega sončnega pomadnega dne nisi preglasil. Ne moje bolečine ne solze te niso ganile. Tako brezosebno si pretrgal mojo vez z življenjem, končal partijo in za vedno ugasnil lesk v mojih kot oglje črnih očeh.

Tanja

Karubinium