Nič ni rekla.

Ljubek, iskren nasmeh,

z živim ognjem v očeh,

preprosta drža,

nič posebnega v njenih gibih.

A njena bližina seva.

Po koži se splazi mraz,

od znotraj zarenči vročina,

ki hkrati žgečka

in bode

in stiska,

iz jeter iztisne zadnjo kapljo krvi.

Ko pójem to mantro

nastaja snov,

doneča,

nabira se pod stropom

in kot živa megla seda vame.

Nisem je klical,

prisežem!

Verjetno je slišala pesem,

morda navonjala meglo.

In tudi jaz nisem nič rekel,

ko sem ji odprl

vrata svoje sobe. 

Milan Novak