Seveda, vsi mečejo v vozičke čokolade in zamrznjene okončine
nekoč živahnih žverc. Poznam lakoto in vem - sama ne mine.
Povsem naravno je vstopiti v veleblagovnico in zagledati vrabčke,
ujete nad stalažami cenovno ugodnega sranja in dragih bombonier,
za vsako piko na kartici ohromi ena perutnička, za vsak darilni bon
se prekopicne ena smreka v gozdu in nihče ne obriše smolnatih solza.
Ampak meni Visa ne potegne več, zato sem kot ujeta lastovka
prikovana na izložbo mrtvoudnih pišk in lepo zavitih picekov
v marinadi nedeljske mrzlice. Pomislim, da nihče ne bo opazil,
če si iz vozička na parkirišču prisvojim celo štruco sveže kvašenega.
Medtem ko me ovohava scrkljani pes lastnika štruce, ko me v mislih
prasklja prijeten občutek sitosti in ko končno spregledajo moje nakane,
vrabci v en glas čivknejo skozi drsna vrata in prispejo na pomoč.
Še nisem videla, da bi živahno cvrkutanje kdaj koga tako prestrašilo
kot v sintetiko odete mestne srajce in potihem navijam za alibi,
ki mi ga nudijo zablodeli prijateljčki. Zgrabim štruco in s kotičkom očesa
opazim, da so iz vrabcev nastali krvni maščevalci - jastrebi, ki grebejo po
nakupovalnih košarah in plastičnih vrečkah, za katere Bog ve, da se bo Hofer
cvrl v neznosnih mukah. Vsi so brez vsega in vsi bi hoteli vse, mene pa en sam
dotik sveže štruce postavi nazaj pred voziček tujih dobrin.
Streznjena spustim voziček in se odpovem
plenitvi kruha, začinjenega z nakupovalnim holokavstom.
Raje lačna kot plen potrošniške industrije.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: yoyoba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!