pod žveplenimi žarki
ekscentričnega sonca
kot atomske gobe rastejo proti nebu
otroci s tremi rokami
očetje le z levo nogo
mati brez dojk
ki doji stozobo hčerko
in joče v bolečini njenih ugrizov

jaz pa varno skrit z vso družino
pred vplivi zunanjega sveta
kažem sinu slike dreves
travnikov in njiv
z globokim strahom kaj bo rekel
pokazal sem mu avion
avtomobile in vlake
nekaj svojih slik iz mladosti
in nekaj starih razglednic

vem da me bo vprašal
pripravljen sem na to
toda ko zaslišim njegov glas me strese
"oče rad bi šel"
"kam sin" ga vprašam
"na površje oče na površje"
 

Mojmir