Čolnarimo v plitvini.

Hrbet obračamo soncu.

Vihamo z očmi in lovimo kopno.

Muharimo. Črvarimo.

Čakamo, z vpotegnjeno nogo.

Vsak trenutek ni pravi trenutek

za čudež

da med čermi najdemo prst.

Seme nam bo zgnilo.

Z mesečino plimuje vonj

in jate draguljastih planktonov

radovedno tipajo solzne kanale

razsvetljujejo očesne votline

in sanje

sanje na trnku noči čofotajo

v tolmunu nespečnosti. Slišiš?

Grizejo slinarji, predškrgarji, zaškrgarji

in mi, lačni evropski otroci

razglabljamo o statistiki:

Evropa ne ve kaj je lakota

oklepamo se upanja

da Afrika ve kaj je hrana.

Sveta nebesa! Koliko mor(ja)

je pred nami!

breza