Pridi, čakam te.
Si upaš z menoj tja,
Od koder ni vrnitve?
Tja, kjer se končajo sanje
In se prične neskočnost.

Le trenutek minljivosti
In že si ujet v pajčevino omame,
Kot metulj,
Ki zavedla ga je sladkost hrepenenja,
Zdaj nemočen čakaš na končno sodbo.

Zdrzneš se, ko jo zagledaš,
Gospodarico te čudežne dežele,
Skozi svileno tančico požira te z očmi
In te vabi v svoje kraljestvo.

Brez boja pristal si v njenih krempljih,
Ki nedolžno trgajo tvoj ponos,
Vse globlje pogrezaš se v brezno brez dna,
a iz objema boginje oditi se ne da.

Kot ujetnik brez ječe
In vitez brez meča
Kot nebo brez oblakov
In srce brez krvi,
Postal si lutka v igri strasti.

Jana Tof