Nika se rada oblači v rumeno,

kot sonček čez jutranjo tržnico gre.

Lepa je za šestdsetletno ženo,

ko z žarki razsipa se njeno srce.

Rožnato pentljico na prsi pripne-

hribčka na zunaj sta skoraj enaka,

le on ve, ki zvesto v oči ji še zre,

ko dojki boža, drugačna je vsaka.

Ko so povedali, se zrušil je svet,

sta kljuvala dneve strah, bolečina,

a vsaka sekunda bila je rdeč cvet,

jo zdravila z grenkim medom edina.

Že dolgo je, kar hodi po tej poti

in vsak dan znova reče Bogu hvala.

S tolažbo sveto drugim gre nasproti:

če zmagaš, druga, boljša boš postala.

Nika se rada oblači v rumeno,

ne bolezen, up je žarek nalezljiv,

ki na življenja čudežno vreteno

se kot zlata nitka časa je navil.

ob potoku - Majda Kočar