Držim te pod roko.
Svet se vrti.
Nežna toplina odeva željo.
Ustaviti čas.
Ostati v trenutku.
Ostani.
Bojno polje misli
porodi potne kapljice.
Pregreti mestni trg
potuje onkraj,
stojiva na oblakih.
Breztežnost zabriše realnost.
Držim te pod roko.
Nežni zvoki orkestra
mi zapirajo oči.
Arija postaja vse glasnejša.
Zvok gonga me prebudi.
Ne zavedam se sebe,
le rezke bolečine časa.
Ne zmorem koraka.
Besede se sušijo na obronkih obarvanih
jesenskih listov.
Ne morem nazaj.
Držim te pod roko.
V hipu je poznan svet postal drugačen.
Opustošen, hripav in tuj.
Ostri kamni so posuti na edini poti
in nimam čevljev.
Saj jih nočem.
Saj ne čutim.
Prelomi se vesolje.
Duša večnosti zazna mestni vrvež.
Neizbrisana podoba in hrepenenje
se zagozdita v času in prostoru.
Držala sem te pod roko.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Kocijančič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!