za ob potoku
Saj veš, luna bela predolgo ne sanja,
četudi kdaj zdi se, da voda jo ziba.
Ker tudi njo čas ta nestrpni poganja,
zbudi se, ko dan v noč se znova nagiba.
Morda pa ta luna za čas sploh ne ve ...
Jo briga prav malo, če zemljo obrača;
na nas gleda mirno in nič ne pove,
ko vsako noč znova se z mrakom k nam vrača.
OOOOOOOOO !!!!!!!!!!!!
****** Kako lepo!!!!
LN, OP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!