zadnjič sem te videl
kako si izginjala v množici na postaji
sklonjene glave si odhajala
kakor volkulja ki išče hrano zase in svoje mladiče

(najlepša na zabavi z njo bi lahko ustvaril družino
imel mir in ponos kot ga lahko ima moški ki je srečen
s svojo družico
čeprav s strahom sem se ti približal te ogovoril
brez upanja na uspeh
a postala sva par nerazdružljiv
takšen kot iz pravljice)

ne vidim te več toda vem kaj počneš
iščeš sled nove žrtve da jo omrežiš
kakor črna vdova v svoje mreže
potem ji boš počasi pila kri
dokler se ne posuši in razpade kakor ledena sveča
ki spomladi pade iz žleba na tla

(vse bi storil zate
nič mi ni bilo težko ali sumljivo
ne obiski solarija
pa manikure in frizerja vsak drugi dan
niti najdražje restavracije in zabave med vikendi
čeprav bi raje počival po težkem tednu v službi
ne zate bi storil vse)

koliko jih je bilo pred menoj
ki so danes ruševine in živčni bolniki
koliko jih je bilo na tvoji poti nikdar ne izvem
tudi nočem vedeti
hočem le mir in čas da se poberem in pozabim
morda nikoli več ne bom zaupal ženski
se nikoli več ne zaljubim vendar imel bom življenje
tisto ki je dostojno človeka

(počasi sem se začel upirati postavljati na noge
a ti nisi prenesla odklonilnih odgovorov
hotela si da je po tvoje
tvoj pogled je postajal drugačen
začel sem se ga bati
iskrice so zamenjale strele ki so švigale vame
kakor bliski sodnega dne
moral sem končati norijo preden ona konča mene
moral sem zbežati pa čeprav bom izdajalec moškega ega
moral sem)

nočem si zapomniti tvoje postave
nočem obdržati tvoje slike kot lovske trofeje
nočem več misliti nate ker se sramujem da nisem opazil
tistega pogleda ki nikoli ni kazal ljubezni čeprav sem jo jaz videl
pogleda plenilca ki vonja kri nove žrtve jo zalezuje
ujame in brez usmiljenja uniči

in to le zaradi enega lepega pogleda
 

Mojmir