Zagrnejo se zavese,

predstave je konec,

tema oblije um.

Zlovešče, brez občinstva,

ne vidiš, ne slišiš...

Nič ni ostalo od tebe.

Izbruhal si igro življenja

na pajčevino posušenega pajka časa.

Sam si klešeš nagrobnik,

šteješ stopnice do božjih vrat,

zavest se ne zaveda,

občinstvo aplavdira.

Prazen pogled med ljudi,

odhajaš,

te ni.

Zbudi se,

luči so znova prižgane,

občinstvo nori!

Pridi nazaj,

ne pozabi,

si!

Ti si igra,

predstava norij!

Evelyn