Pripravljam solato
in operem zemljo z nje.
Deci kisa,
olje zvezda,
butnem noter
redkvice.
Naslonim usta
in dlani na steno,
zbudim
razvajenko zaspanko
in razgrnem prt.
Všeč so ji
presenečenja,
barvne žarnice,
terasa
in gromozanska luža,
ki ne pozna vročine.
Jaz pa imam rajši
kratek spanec,
pljunek, ki dolgo leti
in zadane čelo.
In najrajši -
dosti rajši od ledenke -
začutim
naval vročine iz nje.
Med večerjo
ji zabrusim,
naj ne tolče z nogo v mizo
in naj se neha igrat z vilicami;
ona se ležerno nagne,
stegne roko
in mi eno prisoli.
Nič posebnega,
si mislim,
ne bom se več naprezal.
Ponavadi da od sebe mnogo več.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Rok Horžen
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!