Sinoči
sem sanjala tvoje dlani,
ki so počasi drsele po moji koži,
se zasidrale v globini moje duše, telesa.
Sinoči
so lastovke obletele najin mali dom,
se za hip ustavile, si nabrale novih moči
in tiho odletele proti plimajočemu morju.
Sinoči
si obljubljal srce in dajal telo.
Danes te gledam - je ostalo še kaj ljubezni?
Pozdravljena, Hope,
lahko spremenim ločila v zadnjem verzu?
danes te gledam - je ostalo še kaj ljubezni?
Sicer pa pohvale! Pesem sicer ne ponuja presežnih metafor in posebno izvirnih besednih zvez, ampak včasih je bistven način, kako je stvar zložena skupaj, kako teče, da ne zaide v patetiko. In ta pesem ni zašla.
Lp,
Kerstin
Pozdravljena Kerstin
Seveda lahko spremeniš ločila v zadnjem verzu. Brez problema.
Se strinjam s teboj, da ni kakšnih posebnih metafor in besednih zvez,
napisala sem jo samo po občutku.
Lep pozdrav, hope
In ti občutki se najdejo ali pa ne. Človek jih mora doživeti v svojem bitju, da bi kot gejzir izniknili in postali izpisan list papirja s solzami sreče ali hrepenenja. Kot sem že rekel si polna kratkih pretresnih trenutkov, ki se kot znoj prilepijo na dušo čitatelja.Tomi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!