Zgradba: sonet

 

Vsak dan se znova dvajsetkrat sezidam,

na novo klešem jonske stebre sebe;

ubijem njega, ki iz zemlje zgrebe

omet jutránji, ki ga s stene zribam:

 

apnene kosce lomim, upogibam,

razjeden prst gladi stebréne žlebe,

na trebuh zlagam si podobo tebe,

gledalcem najin mozaik odkrivam:

 

kateri vlepi včasih vanj kovanec,

da sije z lic ti zvezdic dvanajstèro;

tedaj zazdim sam sebi se gledalec,

 

in kot menih, ki je izgúbil vero,

kladívo primem besen izgaranec

in stolčem spet se v kosov tisočéro.

 

tripike

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

tripike
Napisal/a: tripike

Pesmi

  • 22. 09. 2011 ob 16:22
  • Prebrano 986 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 653.04
  • Število ocen: 16

Zastavica