Vsak dan se znova dvajsetkrat sezidam,

na novo klešem jonske stebre sebe;

ubijem njega, ki iz zemlje zgrebe

omet jutránji, ki ga s stene zribam:

apnene kosce lomim, upogibam,

razjeden prst gladi stebréne žlebe,

na trebuh zlagam si podobo tebe,

gledalcem najin mozaik odkrivam:

kateri vlepi včasih vanj kovanec,

da sije z lic ti zvezdic dvanajstèro;

tedaj zazdim sam sebi se gledalec,

in kot menih, ki je izgúbil vero,

kladívo primem besen izgaranec

in stolčem spet se v kosov tisočéro.

tripike