Na koncu poti ni sreče. Sreča je pot.
A to ne pomeni, da jo boš našel povsod.
Če bila bi povsod in vedno, bi ne bila
Sreča, ki človek za njo že od nekdaj hlasta.
Pot pa je včasih le grušč nasut,
Pot je včasih napita solzá,
In kdor ni primerno obut,
Pogosto mu kri po nogah curlja,
Kri, ki izvira iz srca …

Le majhni trenutki sreče so.
Trenutki, ko v travi zapoje kos,
Ko se po nevihti umije nebo,
Ko te otrok poboža z od spanja še toplo rokó.
Takrat pozabiš, da si bos,
Vdihneš trenutek, le drobcen hip,
In pot se zravna in cilj zablešči
Pred teboj – kar z dlanjo ga dosegel bi –
In izgine, premine kot srčni utrip.

Nadaljuješ, ker moraš, ker je ta pot
Vse, kar imaš. Ker ta svet je le kraj,
Ki skozenj potujemo. Ker je povsod
Tako kakor tu, in je vselej kot zdaj,
Le človek mineva kot sončni zahod,
Le človek poraja svoj večni zakaj
In se na obali skrbi premetuje,
Si bitje in žitje hudo otežuje.
Človek je bil – je dal sreči ime,
A sam vse premnogokrat gre mimo nje …

Aleksandra Kocmut - Kerstin