Prvi poljub jeseni

Potiho, skoraj neslišno, nevidno očem

na koži postane lahen vetrič,

nato nadaljuje svojo pot.

Pobožal je travo,

ji odvzel živo zeleno barvo.

Med listi na drevju je povzročil nemir.

Soncu je ukradel njegovo toploto,

z njo je okrepil svojo moč.

Ohlaja nebo, spreminja svet.

Je slikar, umetnik,

je pevec žalostink.

Na začetku vodič,

odpelje ptice na jug,

kasneje z ukazovalnim tonom,

ljudem pokaže toplo domače zavetje.

Pod njegovo oblastjo se razvija nova podoba življenja.

Ta lahen vetrič je prvi poljub jeseni.

Snowflake.*

ajda

Poslano:
20. 09. 2011 ob 22:58
Spremenjeno:
21. 09. 2011 ob 11:25

Lepo opisano prvo slutenje jeseni in le dotik ustnic, le dih ...

popravi pa:

Soncu je okradel njegovo toploto, (ukradel)

ljubem pokaže toplo domače zavetje. (ljudem)

kasneje z ukazovalnim tonom, (a rabiš to misel o ukazovalnem tonu?)

vo oblastjo se razvija nova podoba življenja. (ta oblast je malo "kruta", bi morda bilo lahko brez nje?)

Ta lahek vetrič je prvi poljub jeseni. (ta lahen vetrič?) pa še v eni vrstici imaš lahek 

(pa še bi se kaj našlo)

lp, ajda 

 

 

 

Zastavica

Snowflake.*

Poslano:
21. 09. 2011 ob 11:28

Najprej hvala za opozorilo za napake. Očitno je bolje, da se naslednjič posvetim samo eni stvari, da ne bo toliko slovničnih napak.

 

Z  "oblastjo" in  "ukazovalnim" sem želala izraziti spremembo moči vetra. Na začetku je nežen, kasneje pa se okrepi in nič več ne boža kože, ampak je neizprosen do ljudi. Nič več ne boža pač pa samo ukazuje.

 

Lp

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Snowflake.*
Napisal/a: Snowflake.*

Pesmi

  • 20. 09. 2011 ob 21:27
  • Prebrano 866 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 194.7
  • Število ocen: 5

Zastavica