čisto tiho je v podvozje izkrivljenega časa
vtkala vzorce že tolikokrat izjokane pekočine
prsti so razbarvali razpokane ustnice
in zobje grizljali nohte, ki jih je komaj še kaj bilo
dlani so trepetale
ne tako kot takrat, ko si zavezuje vezalke svojih ponošenih superg
takrat dlani valovijo od vznemirjenja
ker je njegova bližina njena senca
trepetanje skuša umiriti
strah jo je spreminjanja skozi krožnice žarenja
in kako zelo si v svoji šibkosti želi domišljije njegovega Srca
Sofija jo opazuje, sprejme jo v svoje zatočišče in jo pokrije
odeja bo pomagala, Giselle, in njegov Obraz pod njo
prav imaš, poljubiva svetlobo čadaste barve
in sprejmiva pot, ki je polna nakopičene jeze in srda
Sofija, stopila sem iz okvirjev in se neomajna prepustila
bom zaradi tega zaslišala pesem
bo vročina in mraz dovolj, da pridem do tja
prosim le, da se na moji koži njegov odtis prepozna
sedela bi z njim pod dežnikom sredi gozdne poti
prebirala srečo na listju, iskala kostanje
in stisnila vase razburkano kri
prisežem, Sofija, na pragu poljubov za lahko noč
štejem sekunde, ko ga bom videla spet
tukaj je, z nasmehom in dotiki v laseh
ki me kot požirek najslajšega vina ovijejo v jesenski ples
v mesto, v gore, v ocean
Ljubezen, in kaj bova sedaj

sheeba