Jesen
češem ti umazane lase
ljubezen
ko me davi hlad noči
sladko se razlivam
[kot da zagrizeš v mlečno koruzo]
v mehkobo tvojih ust
izgovarjaj me nežno
kako so prepredeni med trave tvoji lasje
kot je z oblaki zlit tvoj pogled
kako se prižemaš k deblu
[čvrsto]kot se oklepaš
telesa medenih sokov
ko odhajaš
me je z vsakim slovesom
manj
tako počasi izginjam
[med stebli koruze]
v sanje prednikov
Zanimiva ta jesenska, dvopomenska, bi ji lahko rekla, v bistvu minljivost, ki si je ne želimo, oz. je ne ustvarjamo ali pa minljivost, ki jo soustvarjamo, ki pa ima z letnimi časi le vzporedne poti. No, tako sem se jaz zapela za to pesem:).
lp, ajda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 19. 09. 2011 ob 11:59
- Prebrano 858 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 654.2
- Število ocen: 15