Kjer vrtnic vonj poveže vse v sočasju
kot dete z materjo se s popkovino,
tako Primorska ljubi zapuščino,
čeravno je razkosana v dvoglasju.
Ko šteje si stopinje po tučasju,
še čuti na podplatih pekočino.
Pogled nazaj poglablja bolečino,
korak otrpne v pisanem okrasju.
Pod istim soncem se Gorica greje,
enaka srčna struga jo napaja
in čez mejnike skupni veter veje.
Raztrganina spet robove spaja,
izdana duša lažje se nasmeje,
saj zvesta svojim prednikom ostaja.
OSTI JAREJ!- najstarejši slovanski pozdrav, ostani mlad, zdrav, močan
Lep sonet Ida:)
Lp, Lea
Hvala Guricjanka;)))
lp
Poslano:
05. 12. 2011 ob 06:08
Spremenjeno:
05. 12. 2011 ob 07:56
Hvala ti za komentar in lepo pozdravljena!:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ida Semenič- adisa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!