Otroci so najslabša investicija, pravi.

Vrže me iz čevljev

po deklevovsko me raznogaviči*

stisne v kot.

Sama si odpnem tuniko.

V steni na levi in na desni strani

neenakomerno utripa srce.

Oblizujem lastno kri, po tihem molim.

Kličem starko, ki ve, zakaj zrna hudobije

najdejo plodno črnico v otroških podplatih

kličem Kušarjevo Meto, da me z jaspisom

butne po glavi, da se mi rodi beseda

s katero bi ti lahko (do)povedala, kaj čutim

sestra

ko te nemočno gledam  v zevu

razpočene materinske duše

medtem, ko se na vso moč trudiš

da s tuzemskimi prsti po svoje napišeš scenarij za Mojrine igre.

* Milan Dekleva, v pesmi Odjedanje božjega

breza