Zoglenelo upanje,

s katerega se dviga rahel

preostanek občutka samote,

potrkava na zvon

in doneče opozarja nase.

Tako jasne noči,

v kateri svetloba opreza

za oblaki,

ne potrebujem,

da pokopljem zanos.

Ki se je izluščil

iz skorjic napolnjenih

z nektarjem spoznanja.

Rojeva se

žival izgnana iz krdela.

Želja, ki je razklala skalo,

da bi pila vode.

Bitje, ki ji mesečina spreminja

podobo.

Nekdo, ki izgublja obliko.

Nihče, ki meče kovance v vse vodnjake

sveta.

Podoba svete ikone na debelem cerkvenem zidu,

ki je spustilo pogled.

Spomenik, ki je dovolil srcu na vrtiljak.

Gora, ki prenaša pretežke popotne korake.

Drevo življenja,

ki besno premetava liste v vetru pozne jeseni.

Spirala, v kateri so zagozdena obžalovana dejanja,

ki jih ne izpere nevihtno deroča želja,

po pozabljenih spominih.

Res ne potrebujem mesečine,

v kateri se zrcali

moj obstoj.

Sandra Kocijančič