Moje telo iz vode premore en sam otok,

dovolj velik, da se na njegovem jamboru

razgledam po svoji okolici.

Posejana je z biljem,

ki hrani klešče mojih vodnih prebivalcev.

Skozi odstrte mrene njihovih oči

se svet dozdeva prijazen,

kakor bi iz jedra naplavljalo rodovitni mulj.

Skušam dihati zračne tokove svojih spominov.

Ujamem morske valove svojega nemira.

Vse skrbno razporedim po neodkritih

obzorjih svojega telesa.

Od tu naprej lahko s pogledom

prestrelim vse zakotne kotičke.

Andrejka