Bog oče je strastno poljubil zemljo,

nebo iz ljubezni rodilo je njo,

beli oblaki za barvo polti,

modrina morja za barvo oči,

sončevi žarki za zlate lase,

lune srebro za njene roke,

žametne trave za mehke stopinje,

božajo gležnje moje boginje.

Telo je spleteno iz svilnatih trav,

da nežno ljubiti sem se ga bal,

da ne bi ogrozil te krhke miline,

božam z očmi njene mehke obline,

misli polzijo prek prsi kipečih,

spustijo do ust, na naslado prežečih,

da vroči vrtinec potegne me vase,

s čvrsto dlanjo da priklepaš me nase.

Tako kot je zemlja predala se bogu,

tako ti vrtiš v življenjskem me krogu,

za hip mi pustiš, da ti gledam v oči,

da nisi resnična, privid, se mi zdi,

v krču strasti si kakor božanstvo,

kot da odpravljaš se spet v onostranstvo,

kot da dovolj ti je zemeljske sreče,

zbudila si v meni strasti, davno speče.

Zdaj, ko v tebi sem ogenj, gorim,

nenadoma se za nesmrtnost bojim,

nebo mi šepeče, da si minljiva,

da, ko se ljubiš, si najbolj ranljiva,

bog oče, ki zemlji si pustil poljub,

ne daj, da se sreča sprevrže v obup,

ne daj, da jo, ljubo, vzame nebo,

ki jo poslalo je meni samo.

Rudi Medved