V noro rjovečih blaženih strasteh

sva si tako srhljivo ista

- vsa divja in nedolžno čista -

v oblakih, v ognju, na majavih tleh.

Kristale solz drobeč v prodišča

izpuščava med ptice grom in smeh.

Mehurčka na razpenjenih valeh,

peščeni zrni z božjega igrišča.

Zapuščava uhojene steze,

veseloigre, drame, burke, ples,

si v lunojasni noči žgeva kres,

v cvet radosti spreminjava gorje.

Sva eno tkivo. Strnjen gozd dreves.

Micelij pajčevinasto razpet.

Sva skupek let v en sam trenutek stet.

Podnožje neizsanjanih nebes.

Tomaž Mahkovic