Suh krempelj jablane pograbi luno,

nebesna čipka v vzdihu vztrepeta,

izza sklenine zob se smeh strklja,

sredinec boža prenapeto struno.

Zdaj deklica napolnjena z gorjem

(izbrisala je moško plat značaja),

ponižno sanjski ženi se predaja,

postaja plen nje zoženim očem.

Vonljiv zefir kolažne sence boža,

drget ščemi vgnezdenost v gubah rjuh,

ŕdeče se razpira volhka roža.

Kipi testo, ki naj postane kruh,

mrlika v mrču snežnobela koža,

noč zmaje sreče sladostrasten vzbuh.

Tomaž Mahkovic