kadar postajajo ljudje naveličani golobi,

se zvečer njihove brezbarvne silhuete

zlepijo s svinčeno zaveso ugašajočega

neba. takrat se divjemu pesniku v očeh

prižigajo trepetajoče sveče: za vsakega

človeškega goloba vsakokrat vsaj ena,

ki zadostuje, da se pesnik spet zasanja

v svoje svetove, v vročične golobnjake:

v njih je dovolj prostora za podivjane rože,

za golobe brez kože, za dojilje brez mleka

in za vse jezuse, poslane na nove golgote.

v njih se potem prebudijo tiste besede,

skozi katere golobi  postanejo zvezde,

ki se  žejne predajajo barviti minljivosti.

Dani Bedrač