Se mi je pa utrnila misel, da bi ta fižolovka lahko bila mama, ki se jo kot klopa držita mladiča, ki še ne spustita mame iz objema, čeprav sta že zrela. In ker ne znata oditi, oz. odleteti, "uveneta", četudi je v sredini zdravo jedro in takrat pa skrajni čas za odhod. No, to je v živalskem in rastlinskem svetu tako vse logično in enostavno, ljudje smo pa bolj komplicirani in kaj hitro mimohodimo mimo zakonitostim matere narave. Ja, mamoti so trdno zasidrani ob fižolovki mami:))))))).  Všečen haiku v svoji večplastnosti, kakor komu drago:).

lp, ajda

Ajda,

res, haiku ni bil napisan s to mislijo. Mi je pa zdaj še veliko bolj blizu, pravzaprav se mi zdi, da je prav zato nastal, la da tega nisem prapoznala. Tam zgoraj in ti tu spodaj že veste.Hvala ti, res !!!!

 (Ker problem ni samo v fižolčkih, največkrat prej v fižolovki.)

Lep pozdrav, Majda

Zanimiv haiku, moja prva asociacija je bila v stilu Tavčarjevega Cvetja v jeseni.:)

Lp, Lea

Lea, licencia poetica!!! :))))) Tudi to razumevanje je zelo zanimivo...kakšna mavrica smo ljudje!

Lep, cvetoč jesenski pozdrav :) OP