Srebrenica, 2010.

Moj prijatelj Ralf, živahni Bavarec, ki je zašel nekje v Vestfaliji,

mi pravi, da Nemci po svojih avtocestah vozijo prehitro.
Pravi, da se v meglici oljnih madežev, ki izparevajo po parkiriščih,
še vedno čuti jezni glas tistega Avtrijskega poddestnika.
Slikarja, ki mu nikoli ni uspelo narisati dveh rok proporcionalno.

Naši desetniki pa ne marajo asfalta.

Včasih postojim  pred množico privzdignjenih nosov
in poskušam potegniti paralelo od nosu do nosu,
v tej črti iščem, kaj jih povezuje, pojasnilo v opravičilo.

 In opravičila  ni v nobeni razlagi.

Do Auschwitza se pride po  Nemških avtocestah.
Če ne vdihneš preveč oljnih izparin po parkiriščih,
zagotovo prispeš tja.
Prispeš, kot si načrtoval.
Židje so izdelovali preproge iz človeških las.
Ljudje so bili, z nemško preciznostjo in perfidno perfekcijo,
pred plinsko celico natančno postriženi na balin.

Moja glava pa ni dovolj velika, da bi z njo porušil zid.

Včasih, ko pridem domov, se povzpnem na hrib.
Hitro, po Nemških  avtocestah.
Zapuščine jeznega desetnika.
Dvignem nos da lahko vdihnem zavetrje opazujoč Mesto.
Ko pade mrak, Mesto  prižge luči,  da ga ohranjajo celega.
Da se ne razblini v temi.

V Srebrenici pa ni ostalo las niti za preprogo.

Lidija Brezavšček - kočijaž