daj izusti že
kaj čakaš
odpri pesjak
da prosto skočijo
psi, ki jih skrivaš za bodičasto ograjo
in steklenim zidom;
da zalajajo in zabesnijo
z močjo vulkana
ki ti rohni pod kožo
in komaj čaka na izbruh

daj izusti že
kaj čakaš
masko bi moral sneti
ko je prišla pomlad
in je ne nositi celo leto
no, leto
več pomladi je šlo mimo
in maska je ostala
fiksirana in zarasla
pozitivna
gleda na svet podtalno
zvito in načrtovano

pronicaš skozi rahlo zemljo
v svet
gledam tvoje kaplje
ki postajajo vodomet
in ciljaš vame
kmalu sem s tabo prepojena
z zaprtimi očmi
tvoj načrt
je bil
da me gledaš pronicljivo
v časovnem zaporedju
da me prežameš in zasvojiš

zdaj sem zapeljana
čutim te z vsakim dihom bolj
pečeš me, mi uničuješ pljuča
in slabiš mi kri
gledam s tvojimi očmi
in mislim tvoje nesramne misli

zato izusti že
kaj čakaš
spusti se nazaj v tla
nimaš več ničesar
izgubila sva
oba

kai