Konec je.

Vsi so odšli.

Le ti in jaz stojiva vsak k sebi

v kotih življenja.

Opazuješ me

skozi priprte veke

kot  tebe jaz

skozi špranje  v hrbtu.

Dovolim si sanjati

tvoj dotik,

dih tvoje duše,

drsenje tebe po mojih bokih,

ovijanje v svilnat objem.

Čutim te, močno,

skozi vse te najine spomine,

zaprta in zastrta v svojem svetu.

Most, ki gradiš ga

skozi prostranstvo zvezdnega neba,

nosi vonj domačnosti,

ki topi  ledeno mi kraljestvo. 

Maateja