pred vhodom v jesen
ki je velika topla hiša
stoji postava
ne ve
naj vstopi
naj počaka
vsa njena pot
bo posuta
z obledelimi listi
lepimi mrtvimi
pognojena
z gnijočimi odpadlimi plodovi
vedno se lepijo na podplate
zmehčana
s prhlino neštetih poletij in zim
dokončanih
ne ve
je ta hiša
grobnica
neznana postelja
z vsem svojih nehavanjem
ali hram
nekončnih danosti
napolnjen z dozorelimi
slehernostmi
ki polzijo se objemajo in naraščajo
postava pred vrati
nekje v neznani perspektivi
pa diši zima
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!