Dolga leta je na poti zla,
piše ga neskončna sla,
samotarja vleče le beseda,
svoje sanje v njih razpreda.

Kot samotar na svoji poti,
pekla ogenj in pepel pustil,
za sabo brisal je sledi,
za sabo pustil je skrbi.

Odel v temačen se oklep,
na pot podal se po poteh,
da našel bi spet svet goreč,
da slišal bi spet glas zveneč.

Jezdil je po vseh daljavah
in na skali našel cvet,
bil je moder, bil je lep,
pritegnil samotarja je pogled.

Nemo, hladno jo opazuje, 
ko luna gleda na zemljo, 
v sebi pa ljubkuje, 
kar zdavnaj v njem že pozabljeno.

Na pot temačno se podal,
pekla ogenj ga je v srce žgal.
Na poti je iskal povsod,
morda še žarek zanj upajoč.

In ko zagleda moder cvet,
bolečine ves prežet,
čuti v sebi vso oblast,
zdavnaj skrito črno strast.

Ta cvet, ki dež podarja ji solze, 
samotarju odpre zaledenelo srce. 
Ne odloži on oklepa, ne črnine, 
privabi ga vrtnice nežne miline.

List za listom se odpre,
da videl njeno modro bi srce.
Samotarja cvet prevzame ga bodeč,
poboža jo, nič hudega sluteč. 

Bila nekoč je modra vrtnica,
le nema, tiha vsem sopotnica,
Samotarjev pa je meč,
iztrgal zadnji trn bodeč.

Samotar na svoji poti,
ne živi več v trpki zmoti,
vrtnice prelep je cvet,
spremenil njegov samotni svet.

Vrtnica_lara