Kamen si, ki

nemo zre v mavrično nebo,

natovorjen z  vprašanji,

kje je tvoje pravo mesto.

V hladnem krču dotikov

zemlje, vetra in šakalov,

se tvoje telo prične krhati,

drobiti in spreminjati obliko.

Ne preneseš več pogleda nase,

kar naenkrat se ti zazdi,

da postajaš brezoblična

gmota okamenelega duha.

Človek!

Prestopi meje razumevanja.

Ne zapiraj oči pred obzorjem,

tam te čaka jadro,

samo vdihni in

lahno pihni vanj.

Silva Langenfus