Čas se izteka v polno skledo.
Ura tik taka-
slišim,kako vsej okolici narekuje ritem.
Čakam te. Le kje si?

Prav zate sem si kupila novo obleko.
In komaj čakam,da se prikažem na plesišču
s tabo pod roko.

Od vznemirjenja drgetam,
v trebuhu so metuljčki.
Priznala bom,da sem potihem upala,
da me boš prav ti povabil na ples.

Popravim si rob obleke,
ki se je pomečkal pod mojimi potnimi rokami.
Zate moram biti lepa-
zate moram biti NAJLEPŠA.

Upam,da boš presenečen,
ko me boš zagledal
ter da ne bom zardela,
ko mi boš izrekel poklon.

Le zakaj te še ni?
Že zdavnaj bi moral priti.
Nekdo potrka in grem odpret.
Moški v uniformi.
Pove mi…

»Babi,a spiš?«
Prebudim se,
si z razbrazdanimi rokami
pomencam utrujene oči
in se z žalostjo nasmehnem-
najlepšemu spominu moje mladosti,
ki to ni bil.

Kala