Pogledaš me strmo, nekoliko spogledljivo, 

kaj pa vem, saj zgolj ugibam, pogledaš me pač

in zavzdihneš, nemara s pridihom obžalovanja, 

češ, spet ribariva v kalnem - vnovič ugibam -,

nato se pretegneš, tokrat lenobno, sem prepričana. 

Lahko bi mi snela glavo in me povaljala v blatu,

ampak se samo udobno namestiš.

Tvoje ime poznam, vem, da ne obeta nič lepega,

sloviš po razdejanju in malo preživelih, ki ostanejo,

potem ko opraviš svoje, ko si obrišeš usta s prtičkom

in pustiš gole kosti na krožniku.

Nisem si mislila, da se bova kdaj takole soočili, 

prek mize ob zajtrku, dama Zavist,

in v čast mi je, da preden me pogoltneš, 

nekaj časa omahuješ, kot bi se ti grižljaj upiral.

Nisem besna nate, le izkoristila bi postanek za to, 

da ti povem, kako tudi sama včasih tuhtam, 

če se ti sploh splača zalezovati neznatni plen

samo zato, da na koncu poblisneš z očmi

in je vsega konec, ko ti podležem. 

Precej bolj učinkovito bi bilo, ko bi enostavno naskočila

izza hrbta, namesto da se vljudno povabiš kot častna gostja

na družinsko razpravo o zapuščini.

Trenutek omahovanja zaleže, da se ti usta navlažijo 

in skozme opaziš zanimivejšo tarčo.

Želela bi ti reči, da mi je bilo v veselje.

yoyoba