060
V pradavni svetli temi
se vzboči bel mehur
v razsežnost brezprostorja,
v spreplet nečasnih ur.
Namesi se beseda
iz vzdihljajastih sluzi;
rodi gib, vzgib in zmedo;
vsemišljenost vzdrhti.
Zgnetenost čutij iztisne
iz por pralik solza,
vsemirnost se razblini
v čas vrha in v čas dna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 03. 09. 2011 ob 08:40
- Prebrano 752 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 145.75
