Misli se sprehajajo,

se ustavijo ob tebi.

Ponavljajoča vsebina

je kot rečna usedlina,

v katero veter

vnaša pretirano motnost.

Spopadam se z norostjo,

z dnevi, ki se nočejo končati,

z večeri, ko ljubim tvojo navidezno prisotnost.

Zapolnim praznino,

ko odpiram vrata včerajšnjemu dnevu,

neslišnim korakom,

svežemu vonju tvoje kože

ki se ježi v hladnemu dnevu.

Skozi veke,

položene na oči,

izrišem tvoj profil.

V reliefu izklesanih želja,

počiva tvoj nasmeh.

Nočem čutiti.

Tečem,

naproti razdalji,

ki reže bližino.

Dvigujem roke,

skupaj s prošnjami,

k tihemu nebu.

Ostrim pogled v mraku.

Stari moj svet,

ljubek in igriv,

ki ga komaj še zaznam v daljavi,

se izgublja v praznini.

Sandra Kocijančič