VZDIHI

Na zorani njivi mojega telesa

zapuščen plug z ostrim ralom čaka,

da bi peljal na nove ga ledine,

če že ne upam sebe,

vsaj njemu pustil bi da pluži, rine.

Tako je razmišljal moški poln hotenja

osamljen daleč tam nekje v gorici,

v samoti svojih želj prijetne domačije,

obljublja mu, da bo peljal ga med zapuščene vrtine.

Vzdihe dnevno slišijo jutranji žarki

in jok nad izgubljenim časom gubi se v neznano

ostale so vrtine zaraščena žalost,

a ralo s časom gubi voljo, moč moralo.   

tomi