(pa minejo leta

pa gre puberteta

pa odide še žena

ki vzame še psa

pa grejo spomini

in vse dobro z njimi

le nemo stojim

na križpotju srca)

in čas ki naj bi bil človeku hanzaplast

ki mu nevidne rane celi

je večkrat kot to

prepad med ljudmi

ki reže vezi spomina

in niti srca  

le včasih

takrat ko zapoje sinica

ali pa če nas sapa ogoljufa

z vonjem po pecivu iz otroštva

te vezi spet vibrirajo

            ampak le za kratek čas

človek ima dandanes  polno malho skrbi

povsem nežno se je čas vrinil med naju

relacija Lumbini-Arja vas

pa se je pomensko podaljšala za tisoč morskih milj

v tvoji glavi so logaritmi šahirali z integrali

in vseskozi si ljubil kitaro

jaz sem pa žrl mušnice

in angele nagovarjal h grehu

ti si gradil prihodnost

jaz sem jo preziral

ti si si postavil streho

jaz sem zavezal culo

zato povsem zaslužno

kadiš pipo sredi svoje njive

medtem ko sam prosim za semena

ampak (kadar se srečava)

imam še vedno  iskrive oči

in do ušes nasmejana usta

tvoj izraz pa je hladen vzvišen in strog

tvoj pogled postane

hladen kritik ki me sprejme  

le še v vlogi dežurnega krivca

…

nadaljevanje na strani 16

gorazd matela