Prebujajoče sonce
skriva črne sence
po sivih
pročeljih hiš.
Ljudje
brez obrazov
brez nasmehov
hitijo
po sledeh
neizpolnjenih želja.
Nekje
zajoče otrok,
v nosnice sili
čudoviti vonj
po svežem kruhu.
Nekomu
podarim nasmešek
in stopim mimo.

Ko se bom vračala
v okrilje spominov,
praznih rok
brskala
po pogorišču
neke sreče,
beračila
za nasmeh,
poljub,
iskala
svoj mladi obraz
v odsevu preteklosti
brez solz,
s topo bolečino v prsih,
bo nekaj v meni
za vedno umrlo.

Nikoli
ne bom nehala verjeti,
da se nikdar ne vrnem.


Vladika

Vladika