Le kdo bi vedel, zakaj stari oče ob vsakem obisku 

mežika z navlaženimi modrimi očmi,

kot bi se ne spominjal, da prihajam vsak dan.

Mislil je, da me ne bo več, pravi,

ko pa mu vendar zatrjujem nasprotno.

Ukradli da so mu uro in očala, ga privezali na posteljo

kakor žival. Da se ne bi poškodoval, rečem,

a v resnici premišljujem, kako okrutni utegnejo biti bolničarji,

kadar gre za njihov prosti čas.

Da ne more pozabiti, kako ljubka sem bila nekoč,

je rekel. Sama še kako pozabljam na vsa druženja,

kaj vem, morda ti na koncu od družine ostanejo le še

poroke in pogrebi, če je le mogoče, prvo, pa še to je naporno.

Poglej, dedek, dala ti bom piti in prinesli bodo večerjo,

v zadregi pravim, on pa se za hrano ne zmeni več, saj je

razdelal prednostne naloge in ena od njih sem - jaz.

Od silne odgovornosti se mi orosijo oči,

težko gledam nekoč pokončne ljudi,

kako počasi nazadujejo v kupček kosti.

Tako ljub kupček kosti.

yoyoba