Danes loščim želje.
Tudi tiste, povsem zarjavele,
prebiram v dlaneh. Previdno, previdneje.

Le obdrgnem jih in razgrnem. Pod sonce, vetrove.
Čez vse dni, ko sem drevje
obešene kože.

Dokler se dokončno ne izvotlim vate. Kakor reka.
Polna zatrdelega mraka
nad težo presušenega poletja.

Kradem te vase, zemlja.
Če si bila takrat moja želja,
potem me preraščaš celega.

albin