Še vedno sem lomljiva

kot krhko steklo.

Obraza se je dotaknila

roka minulih let.

Ne pričakujem

več slutenj grenkih porazov.

V mislih prisluškujem

odmevu korakov na ulici.

Povzpela sem se

po mnogih stopnicah,

nekatere celo preskočila.

Po dnu svoje posode

še nisem postrgala 

vseh ostankov dobrega..

Kaj me še čaka?

Vseeno.

Počasi se podajam v starost.

Kar me je še ostalo,

se bom razdala vnukom.

Ko mi bo to uspelo,

bom pomirjena odšla

v nepregledno tišino. 

Mayamaya