Tadeja, zanimiva pesem si zasluži popravka, da bo zaživela.

Tule ti ponujam mojo verzijo, če ti je kaj všeč uporabi ali pa poskusi s popravkom sama.

Globoke misli,

zapečene v obraz

nekje med skalami.

Vrtinčijo se kot

hudi nevihtni oblaki.

Zdaj, zdaj bo treščilo

 in zabučalo.

Razlegel se bo

zvok močne sile

in zajokalo bo nebo.

Vročina bo uplahnila,

se oddahnila in odtekla.

Zadržano stoji

nekje med vejami

in čaka na veter,

močan veter,

ki naj odnese stran

stare misli,

stara čakajoča vprašanja

in skrije breme do konca.

Obetaven začetek

za nove možnosti,

za nove ideje.

To je le ena verzija, najbrž bi se je dalo še izboljšati.

Lp, Mezopotamsky : )

kar lahko rečem je to, da hvala lepa :)