ponoči kakor vešča v svetlobne sije
zaletavam se v steklene stene
svoje podzavesti, izkopavam stare iluzije
krvave so od besa pene
se psiha trga, v mukah vpije
a kriki so pretihi
telo na tleh se v agoniji zvije
vse, kar je še ostalo, so ti stihi
nekoč namenjeni le Njemu
vse bolj plitvi vdihi
neskončno hrepenenje po objemu
ponos zatolčen joče
kar je izvedel, ga boli
ničesar več v zameno noče
želim si le raztrgati vezi
med menoj in Njim
ki ga več ni..
..ni.

I(\')MPERFECT