Ne vem, kako naj pozabim na svoj izvor.

Sposoditi si obliko telesa menda ni greh.

Huje je, kadar malikujem svoje luknje,

razgaljam svoj okus in polegam svoj vonj.

V vsaki luknji je del mene.

Vselej drugačen.

Največkrat prazna, nična tvorba.

No ja, včasih se od drgnjenja členkov napnem

in takrat me zavoha sosedov maček.

Plesniva od prošenj dvigujem pogled.

A tam gori je dno.

Razkosana padam nazaj.

Ne boš me po kosih rezal.

Ne boš me za predjed degustiral.

Ne boš me v kuhinjsko krpo ovil.

Tvoj dotik pričakujem.

Odločen in hlasten.

Le tako lahko trajam.

Andrejka